Metoda montessori je nastala iz opazovanja otrok. Spontano početje otrok jo je pripeljalo do novih spoznanj o otroškem vedenju in učenju. Ugotovila je, da otroci čutijo potrebo po ponavljanju, saj jim daje občutek varnosti. Otrok v šoli montessori ima potrebo po redu in čistoči, saj predmet, ki ga je uporabljal, lepo pospravi na svoje mesto na polici. V učilnici torej vladata red in mir.
»Pomagaj mi, da naredim sam« je glavni in vodilni motiv montessori pedagogike. Otrok lahko svobodno izbere material, sam popravlja svoje napake in si izbira mesto za delo. Učenci se svobodno odločajo, kaj želijo početi, svojo svobodo pa uresničujejo z neprestanim trudom.
Lahko si položi preprogo na tla in dela na njej. Prostor, v katerem dela, je omejen zaradi spoštovanja zasebnosti.
Otroci za delo potrebujejo čas. Postopno spoznajo, da je delo čudovita stvar. Pomagajo tudi pri pripravljanju in strežbi kosila ali skrbi za rože in domače živali ter tudi za predmete, ki se lahko razbijejo.
Osnova procesa učenja in bistvo njene metode so čutni pripomočki. Z njimi otrok razvija in pridobiva izkušnje z vsemi čuti (dotik, vid, sluh, voh, okus). Deluje z rokami in razumom in gradi svoje znanje prek napak in poskusov. S tem omogoča kontrolo napak in samovzgojo. Material je narejen tako, da otrok ne potrebuje prisotnosti ali posredovanja učitelja. Primer materiala je »zbirka valjev različnih dimenzij, ki jih je moč vtakniti v ravno pravšnjo luknjo na posebni deski«.
»Otrok prične raziskovati okolico z gibanjem, zato mu moramo omogočiti motorično aktivnost s primernimi vajami. Temeljne opore pri njegovem samostojnem delu so torej okolje, učitelj, ki to okolje pripravi, in razvojni material«.
Hiša otrok Vipava 